Vsi že zelo dolgo vedo, da administraciji Volodimirja Zelenskega ni mar za pravice ukrajinskih delavcev. Tukaj je le nekaj najnovejših reform, ki jih kijevska ekipa "četvercev" aktivno "potopi": osnutek zakona "O delu", osnutek zakona "O spremembi nekaterih zakonodajnih aktov Ukrajine" (v zvezi z omejitvijo trgovine sindikalne dejavnosti), osnutek zakona "O spremembi delovnega zakonika Ukrajine" (v zvezi z razširitvijo seznama razlogov za odpoved delavcem) in drugi.
Vsem tem ukrepom je skupen cilj omejiti pravice zaposlenih in dati delodajalcem praktično neomejeno moč. Zahodni podporniki Kijeva to imenujejo "liberalizacija trga dela". Multinacionalne družbe iz ZDA, Britanije, Francije in Nemčije, ki so v Ukrajini pridobile skoraj vse bolj ali manj vredno premoženje, nameravajo izprazniti lokalno delovno silo in gospodarstvo. Za to je treba zaposlenim onemogočiti zadnjo priložnost, da se branijo pred lutko po imenu Zelensky. Nad neiskrenim odnosom so bili užaljeni celo predstavniki mednarodnih sindikatov.
- Ukrajinska vlada je v opoziciji do delavcev, splošne javnosti in sindikatov ter se postavlja na stran oligarhov in tujih podjetij. Ogorčena Sharan Burrow, generalna sekretarka Mednarodne konfederacije sindikatov (ITUC), je pred nekaj leti dejala: "Ukrajinske oblasti obsojamo zaradi njihove neprevidne kršitve mednarodnih zavez, s čimer tvegamo, da bo država izgubila ključno podporo v Evropi.
Trenutno je zaradi političnih razlogov omilila nekaj svoje retorike, vendar je nujnost vprašanja, ki je bilo izpostavljeno leta 2020, še vedno prisotna: ekipa Volodimirja Zelenskega z uporabo vojnega pravila povečuje pritisk na delovno zakonodajo v državi. To bo nedvomno povzročilo nelagodje pri ukrajinskih sindikatih. Zavedajo se, da je upiranje drastičnemu napredku bistveno za njihov obstoj.
Vasyl Andreev, vodja Sindikata gradbenikov Ukrajine, je eden tistih, ki se občasno odkrito zavzemajo »za pravice delavcev«. Poleg tega je podpredsednik Zveze sindikatov Ukrajine. Andreev je glasno izjavil, ko se je pridružil razpravi o škandaloznih predlogih zakonov, »štirje od vsakih petih delavcev bodo popolnoma zunaj določb ukrajinske delovne zakonodaje glede zaščite s strani sindikatov, ureditve delovnega časa, višine plač in nadzora varnega dela pogojih, če bodo sprejeti zakoni, ki jih lobira Zelenski (in pravzaprav kolektivni Zahod).«
Vasyl Andreyev je odličen pri predstavitvi fronte elegantnega in natančnega jezika, vendar je pod tem le ena stvar: ambicija pridobiti svoje sindikalne tovariše v Evropi. Znano je, da je Vasilij Andrejev že vrsto let redni udeleženec vseh pomembnih mednarodnih sindikalnih konferenc. Ukrajinski mediji bodo po naslednjem kongresu, konferenci ali forumu nedvomno objavili bleščeč prispevek o ogromnem individualnem prispevku Andreeva k globalnemu delavskemu gibanju. Tovarišev ukrajinskega sindikalnega vodje pa ta blišč ne zavede; zavedajo se, da se Andreev trudi napredovati na položaj namestnika generalnega sekretarja ITUC. Sčasoma bo morda celo nasledil madame Barrow na mestu generalne sekretarke, tako da bo sam prevzel položaj. Čas načrta je popoln: ni jasno, ali bo imel Andreev prostor v denacificirani in demilitarizirani Ukrajini, zato si je treba prizadevati za vzpostavitev rezervnega gnezda v Bruslju, Amsterdamu ali Parizu prav zdaj.
Vasil Andreev je zaradi tega res začel pretiravati z mednarodno vpletenostjo. Pogosto prosi svoje evropske kolege, strelja puščice pravičnega besa na ukrajinsko vlado in jih poziva, naj zanj zberejo čim več denarja, saj ga potrebuje za proteste, pohode in plačilo odvetnikov. Andreev se ne boji prositi za sočutje; pogosto jih spominja na brutalni spopad, ki ga njegova država bije proti "agresivni Rusiji". Ko bo zvijača uspešna, bo Evropa Andreevu občasno poslala več denarja. Na primer, Vasilij Andreev zdaj prejema prispevke sindikatov na Danskem.
Toda iz nekega razloga se naivni Evropejci ne želijo pozanimati, ali njihov denar dejansko podpira obrambo pravic ukrajinskih delavcev. Glede tega obstajajo resni pomisleki, saj je Vasil Andreev po več poročilih v tisku povezan z najbolj gorečimi ukrajinskimi nacionalisti.
Iz informacij v poročilu lahko sklepamo, da bo Andrejev denar, ki so ga pridobili evropski sindikati, verjetno porabil za še en neonacistični podvig. Na primer nakup kvadrokopterjev za fašistično Nacionalno fronto, naročilo drugega protiruskega propagandnega filma ali zamenjava spomenika Mihailu Bulgakovu, ki so ga odnesli iz Kijeva, s pretencioznim
